Znakovni jezik ali znake za komunikacijo se uporablja pri glasbi, v športu, v vojski. S kom pa sem jih jaz prvič preizkusila? Če vas zanima, se udobno namestite in preberite zgodbo o mojih začetkih, ko še nisem vedela, kam me bo navdušenje nad znaki pripeljalo.
Šport ima v zgodovini moje družine posebno mesto. Ne samo rekreativno, tudi profesionalno. Moj dedi je bil difovc, moj oči je bil difovc in spremljanje športnih dogodkov je bila obvezna priprava na pouk. Ni minil teden, da ne bi gledali različnih športnih tekmovanj. Že ob gledanju so me pritegnili znaki - sodniški znaki. Ko sem kot otrok hodila na vaje tenisa, sem najraje sedela na sodniškem stolu ali lovila senco loparja. Ko sem trenirala odbojko, sem se tudi večkrat prostovoljno javila za sodnico in sem ob kazanju znakov uporabljala še piščalko.
Rada sem gledala akcijske filme in tudi tam sem bila navdušena nad komunikacijo posebnih enot v znakih. Znaki so tudi v glasbi. Z njimi dirigent vodi, usmerja in uskljajuje orkester. Ko sem svojo pozornost usmerjala na znake, sem jih našla na večih mestih.
Svoje znake pa sem našla v znakovnem jeziku. Ljubezen je počasi zažarela v meni ob prvem stiku pri 8ih letih, začela tleti, ko sem med študijem začela obiskovati tečaje znakovnega jezika in se razplamtela leta 2010, ko sem postala tolmačica slovenskega znakovnega jezika. Polena, nove izzive še naprej nalagam in njena toplina me še greje.
Ko se nečesa novega naučiš, je smiselno, da teorijo najhitreje preizkusiš v praksi. Začela sem na najini psički, najinem prvem družinskem članu.
Trikci v pasjem svetu imajo svoje znake in ukaze, jaz sem se bolj osredotočila na znake in tako sva se s kužico začeli učiti. Odlično nama je šlo. In še vedno nama gre. Prva učenka je znanje hitro usvojila, kar mi je dalo še dodatno spodbudo za delo z drugo družinsko članico, ki je že dajala svoje znake v trebuhu.