Jeziki so me zanimali že od majhnega.
Na morju sem rada čebljala s sosedi, čeprav so bili iz Avstrije smo se vedno razumeli, da si želim čokolade, ki mi jo ponujajo.
Ko sem bila malo starejša in smo smučali v Italiji sem šla sama zjutraj po svež kruh in naročila po italijansko.
Na turnirje v Francijo sem seboj vzela žepni slovar fraz in dobila, kar sem si zaželela.
Znakovni jezik sem poznala že od 8 leta, ko mi je Ljubica Podboršek podarila knjigo Govorica rok 1 s slikami kretenj. Na fakulteti pa sem naredila odločilni korak v svet znakovnega jezika in navdušenje nad tem jezikom je še vedno trdno.
Kombinacija kretenj, mimike, pantomime in uporabe prostora, je zame kot za navdušeno igralko Activity-ja, igra, ki se nikoli ne konča. No, konča se, ko nekdo razume, kaj si pokazal. In to je bistvo.